Osebno menim, da nepoznavanje in nepriznavanje cikličnosti v naravi in človeku poglavitno vpliva na razvoj napetosti v posameznikih in družbi. Meni bi bilo v otroštvu prihranjene precej nepotrebne bolečine in predvsem krivde, ker sem vedno mislil, da je zaradi mene mami takšna kot je. Nakopal sem si precej kompleksov na račun nerazumevanja, kaj se dogaja z njo. Imela me je zelo rada, včasih celo preveč. Bili pa so tudi dnevi, ko je postala popolnoma druga, čustveno nerazpoznavna oseba in je na mojo bližino reagirala tako, da je vso svojo jezo in razočaranje usmerila vame. To mi je pustilo tako globoko rano, da sem porabil desetletja, da vsaj približno razumem žensko naravo. Najpogostejši moški odgovor je bil: "Če boš hotel razumeti žensko, v življenju ne boš prišel nikamor. Samo zmeša se ti lahko. Pojdi po vrsti in bo tudi kakšna dobra vmes." Poizkusil sem večino nasvetov. Nič mi ni prineslo notranjega zadovoljstva in vedno znova sem se spotikal ob iste blokade. Predvsem mi ti nasveti niso koristili pri ohranitvi partnerskega odnosa. Iskal sem odgovore pri ženskah in tudi tu dobil samo delne odgovore. Ista ženska se vsak teden pojavi z drugim obrazom in tudi to mi je povzročilo zmedo. Kaj je sedaj prav? Enkrat hoče od mene, da sem takšen, drugič drugačen. Danes trdim, da bi mi situacijo že v otroštvu, najkasneje ob vstopu v osnovno šolo, moral razložiti oče na način, ki je opisan v tej knjigi. S tem bi mi prihranil občutke krivde, sramu, ujetosti, apatičnosti ... in mi dal temelj za normalno, sproščeno in svobodno odraščanje. Žal takrat te knjige še ni bilo. Zanimivo razmišljanje pa mi odpira tudi informacija, da obstaja tudi moška cikličnost, ki sem jo tudi sam že opazil, a ji še nisem namenil posebne pozornosti. Mislim, da je čas.