Za tale prispevek sem se odločila, ker je to kdo je čarovnica zadnje čase zelo priljubljena tema. Brez dvoma bi vsaka udeleženka ˝Delavnic za maternice z odgovornimi lastnicami˝ na vprašanje ali si čarovnica odgovorila s ˝seveda sem˝ in imela bi popolnoma prav. Pa vendar je prišel mogoče čas za to, da se malo pogovorimo o tem kaj pomeni biti čarovnica in kakšne odgovornosti, pa tudi časti to prinaša s sabo. Če katera meni, da ni čarovnica, potem tale prispevek zanjo ni relevanten in ga nima smisla brati. Za vse ostale pa naj povem, da je vse spodaj napisano moje mnenje in si kot čarovnice o njem lahko mislite svoje ;). Ni torej resnica, moje mnenje je.
Ta vikend sem preživela na tango festivalu v Zadru. Če ste že bile v starem delu mesta, potem veste da je noro veličasten, če še niste bile… no, noro veličasten je ;). Pred milongo sem sedela v stanovanju mojih prijateljev in proučevala zemljevid z označenimi znamenitostmi. Pritegnil me je sramotilni kamen, saj vem, da sem bila nekajkrat na tem ali pa na podobnih kamnih uničena. Odločitev je padla, da ga naslednji dan obiščem in to sama. Hotela sem imeti čas, da samo sem z emocijami, ki bi se mi nemara dvignile. Pričakovala sem sram, strah, jezo, gnus…
Usedla sem se na stoletja stare stopnice in gledala sramotilni kamen na katerem so še vedno pripete kovinske verige, zaponke in še nekaj drugih pripomočkov za mučenje. Plitko sem dihala in prosila, da v polnosti začutim vse moje emocije, ki spremljajo dogodke povezane s sramotilnimi kamni v preteklosti. Kar se je zgodilo me je globoko pretreslo. Nobene jeze, nobenega gneva, gnusa ali karkoli drugega kar označujemo kot negativno čustvo ni bilo. Kar sem začutila je nebrzdan ponos in moč in vedenje, da tega kdo sem ne more uničiti nobena roka. Lahko ubijejo moje telo, ampak kar bom naredila jaz je, da bom šla direkt k bogu (ne bogu kot ga poznamo ampak k sourcu) in bom zahtevala novo telo in bom prišla nazaj in bom na glas zavpila svojo resnico in ko me bodo spet uničili bom šla k bogu in zahtevala novo telo in bom prišla nazaj in ne bom utihnila dokler moj glas ne bo slišan. Popolnoma irelevantno je bilo v tistem trenutku, da sem uničena. To je samo trenutno stanje, čarovnica pa ni nekaj kar je trenutno, biti čarovnica je poklic za večnost. Nihče tega ne more uničiti niti jaz sama. Lahko pa se za nekaj časa obrnem stran od te poklicanosti in se delam majhno sivo miško.
Moje videnje me je vzpodbudilo k razmišljanju o planiranem današnjem ritualu za odpuščanje ran iz kolektivne zavesti. Ko nekaj odpustimo, torej spustimo, da gre stran, se vedno pojavi na tem mestu prazen prostor. Ker v našem 3D svetu prazen prostor ne more obstajati, se le ta takoj zapolni z nečim drugim. Torej, je naša naloga, da prostor, ki ga bomo ustvarile na morebitnem prihodnjem dogodku na to temo, zapolnimo z nečim. Kar si želim sama je, da ga zapolnimo s svojo poklicanostjo, s častjo biti čarovnica.
In, da ga bomo lahko zapolnile s svojim čarovništvom moramo najprej pogledati kaj čarovništvo sploh je in kdo so čarovnice.
Preden pa gremo raziskovati čarovništvo bi rada, da za dve minuti (ali več) zapreš oči in si postaviš vprašanje: ˝sem čarovnica?˝. Počakaj na odgovor in bodi s filingom, ki bo prišel zraven. Zapomni si ta občutek. Če si začutila, da je čarovnica nekaj kar si, potem beri dalje.
Čarovništvo je čast in svobodna izbira, ki se je zgodila nekje v ˝preteklosti˝, ko smo sprejele poklicanost, da zdravimo skupnost.
Biti čarovnica je aktivna stvar. Hoditi na kul dogodke, ki jih organizira druga čarovnica in biti tam telešček, ki pripomore k masi dogodka, ni čarovništvo ampak sledilstvo. Čarovnice in sledilke, sta dve različni funkciji. Sledilka se priklopi na energijo in poslanstvo nekoga drugega in v njem bolj ali manj uživa, se z njo bolj ali manj strinja. Energija uživanja, strinjanja in podpore ostalim čarovnicam je pomembna energija in ne bi rada, da katerakoli gleda nanjo navzdol. Če torej nisi začutila, da je čarovništvo tvoja stvar in bi si želela biti sledilka, prav, bodi iskrena v svoji tokratni poklicanosti in skušaj v skupnost prinesti čim več energije uživanja in podpore.
Čarovništvo je čast in svobodna izbira in če ste začutile, da ste to poklicanost izbrale, potem morate vedeti, da z vsako poklicanostjo pridejo tudi odgovornosti in, da bodo te odgovornosti v vas sprožile strah. Ta strah bo treba nekako predelati, da bi lahko šla naprej in dejansko stopila v čevlje čarovništva. Če te strah ustavi? Nič hudega, boš prišla nazaj z drugim telesom in boš rekla: ˝tu sem in tokrat sem pripravljena kričati svojo resnico v vihar tudi ko mi morje pljuska v obraz in se strele lomijo le lučaj od mene.˝ Če pa si začutila, da je to življenje in pa to telo tisto, ki želi kričati, potem predelaj strah in daj čarovništvo na prvo mesto. Potem skozi čarovništvo išči svojo poklicanost v skupnosti.
Čarovnica se sprašuje kaj lahko ponudi in ne kaj bo dobila.
Pred nekaj leti sem šla skupaj s še dvema prijateljema na SOS Slovenija. Dvodnevni dogodek nas je stal 20€ (skupaj s prenočiščem) in mi smo preživeli dvourno vožnjo v spraševanju ali je dogodek vreden našega časa. Tam sem spoznala starejšo gospo iz Avstralije, ki je podelila, da je vse dolge ure na letalu (iz Avstralije je v Evropo prišla zaradi tega dogodka) preživela v razmišljanju ali je dovolj dobra za ta dogodek in kaj je tisto, kar lahko da. Najbrž mi ni treba govoriti o tem, da se mi je ob njenem minutnem govoru v grlu naredil knedel. Pred sabo sem imela čarovnico! Shit, počutila sem se kot gnoj. Moja visokost se je spraševala ali je vredno investirati 20€ in 48 ur mojega predragocenega časa v dogodek, katerega namen je generirati energijo, ki bo dala smer razvoju Slovenije. To ni čarovništvo, to je napu,h sem rekla sama sebi in zastavila zase drugo pot. Pot, zame manj prehojeno in dosti bolj negotovo. To je bil trenutek, ko sem zapustila pot napihnjene sledilke in stopila na pot čarovnice. Nisem hotela skozi življenje hoditi s knedlom v grlu.
Čarovnica je v vsakem trenutku pripravljena zapreti oči in ˝pogledati˝ ali se je to kar se dogaja tiče.
Če se je ne, se obrne proč in prepusti vodstvo drugim. Ne vmešava se s svojim mnenjem in negativno kritiko. Pač pusti, da se s temo ukvarjajo tisti, ki so zanjo poklicani, sama pa svojo energijo usmeri v teme, ki kličejo njo.
Če se je tiče, pogleda kaj je njena vloga in ji sledi. Sledi ji kljub strahu, vedoč, da pionirstvo pač terja določeno mero poguma (by the way, pogum brez strahu ne more obstajati. Strah je tisti, ki omogoča pogum). Ne gre za to koliko nas je strah, ampak za to koliko bomo na koncu ponosne nase. Strah pač je. Nič hudega, naj kar bo. Malo povišan srčni utrip nas ne bo ubil.
Čarovnica stoji ponosno in vzravnano tudi ko jo izžvižgajo.
Ta vikend je bil tudi vikend velikih dram. Ena izmed sopotnic, za potrebe tega prispevka ji recimo kar drama queen, je bila ta vikend še v posebni formi za kreiranje drame. Ker je kar se tanga tiče v samem vrhu elite in ker se ji nisem mogla izogniti, sem bila v precepu kako odreagirati. Nihala sem med ˝pusti jo pri miru in si misli svoje˝, zavoljo boljše pozicije v tangu ˝prikimavaj in se navidez strinjaj˝ in ˝iskreno povej kaj si misliš in tvegaj, da te ostali povozijo˝. Odločila sem se, da je to, da čez mene pelje tovornjak tista pozicija, ki me bo naredila najbolj ponosno nase. Iz svoje pretekle zgodovine namreč vem, da se, če pustim drugim, da diktirajo moje obnašanje in mnenje, počutim slabo. Nekaj časa so me skušali prizemljiti in mi razložiti, da nimam prav. Ko so videli, da jih dejansko ne prepričujem, da bi morali svoje mnenje spremeniti oni in da ga prav tako ne bom spremenila jaz, pa so se ustavili in začeli gledati na vse skupaj malenkost drugače. Moje čarovništvo je bilo uspešno.
Da pa lahko stojim ponosno in zravnano, kadar me pribijajo na križ, se pa moram družiti sama s sabo in s svojimi notranjimi globinami, da vem kdo sem in kaj je moje poslanstvo. Pogosto si moram vzeti čas za druženje s sabo, za to da grem v vse tri nivoje maternice in se povežem s slutnjo svojega polnega potenciala.
Čarovnica je tista, ki je s svojo držo v vsakem trenutku iz ljudi sposobna priklicati najboljše.
Tole mi je povedala Darja, njej pa je na predavanju o odnosih prišepnila Alenka Rebula. Rekla je, da vidi čarovništvo kot sposobnost ženske, da iz moškega prikliče najboljšega človeka, ki je lahko. Kako čudovito! Po moje to ne velja samo za intimne odnose, to je življenjsko poslanstvo vsake čarovnice. Ker, če bodo vsi okoli nas najboljše verzije sebe, bo tudi skupnost cvetela.
Čarovnica sem lahko samo v praksi.
Veliko nas je čarovnic v glavi. Sanjamo o tem kaj bi lahko naredile in kako bi mi tole boljše naredile in kaj bi lahko tisti, ki delajo v praksi izboljšali in pa vsake toliko koga pohvalimo in rečemo, tole si pa res vredu izpeljal.
Pa vendar, kosilo v moji glavi ne nahrani niti mene, kaj šele mojo družino in skupnost in prav tako je z dogodki, ki bi jih soustvarila, če bi si upala. Čarovnica sem torej lahko samo v praksi. Sem trenutno bolj čarovnica v praksi ali bolj v glavi? Bolj v praksi? D best. Bolj v glavi? Tudi d best, samo pač, da od tega nimam kaj dosti, skupnost kateri služim pa tudi ne. Moj ponos je nekako črviv in prhel. Če želim biti čarovnica moram torej iz glave v prakso.
Kako bi praksa zgledala pri tebi? Pojdi v svojo globino in poglej. In potem vzemi svoje telo in svoj um in svojo poklicanost in stoj vzravnano in se deri v vihar. Naj te čuje Univerzum. Vpij glasno in na vse grlo in počasi boš v sebi prebudila pravo čarovnico. Ne sekiraj se za to, da boš jutri brez glasu, ne sekiraj se ali te kdo sliši, ne sekiraj se kako zgledaš in ali se kdo s tabo strinja. Tuli dokler vse, kar so ti drugi povedali da si, ne odpade in ostaneš sama s svojo zavestjo. Potem se ustavi in bodi čarovnica vredna svoje časti.