V prvem razredu me je učiteljica naučila eno modrost, ki zgleda na zunaj tako preprosta, da sem potrebovala desetletja, da sem jo sploh dala v predalček ˝moje modrosti˝ .Tole pravi: ˝ko pišeš po tabli in se zgubiš, se malo odmakni. Če ti še vedno ni jasno kaj si napisala in kako naprej, naredi še korak nazaj, vzemi si trenutek in vse skupaj poglej še enkrat, na novo.˝ Skoraj zagotovo, so to povedali tudi vam ali pa vsaj komu iz vašega razreda, tako da do tukaj mislim, da vsi vemo o čem govorim.
Sama se rada učim iz življenja in skozi preproste stvari, ker se mi zdi ceneje in manj naporno, kot da iščem guruja za katerega verjamem, da ve kaj je prav zame boljše kot jaz ali kot življenje samo. Za življenje se mi v bistvu zdi, da me kar dobro pozna in mu zato precej zaupam. Za to poletje je imelo na programu odmik od življenja, ki ga živim. Sama seveda nisem imela tega plana, ampak, če se je že zgodilo… sem šla s tokom.
Večinoma veste, da sem šla hodit Camino. In Camino ima svojo moč. In Camino običajno to svojo moč tudi uporabi. Zato sploh hodimo tja. Šla sem s popotnico, ki mi jo je nevede dal sosed. Ko sem mu povedala, da grem na Camino je rekel: ˝A to je tisto, ko si greš dušo pucat?˝. Ja, sem rekla, to je tisto. In ta stavek je ostal z mano. Skupaj s stavkom pa tudi vprašanje kako si sploh spucaš dušo. Ker, bodimo iskreni, kljub vsemu duhovnemu nakladanju, ki se nam vsak dan valja po ustih, kdo pa zares ve kaj duša je? No morda vi veste, jaz sem zase ugotovila, da imam sicer idejo o tem kaj bi lahko bila, ampak me ne bi presenetilo, če nekoč ugotovim, da sem čisto preprosti brcnila v temo. Zatorej sem se odločila, da pošljem v Univerzum sporočilo, da nimam več pojma o ničemer in da naj mi pač da kar misli, da je trenutno potrebno, da dobim.
Če boste to delali sami doma naj vas opozorim, da je zelo riskantno, ker včasih dobite nekaj za kar veste, da nočete. Včasih pa ne dobite nič in potem mislite, da niste dobili nič ;).
Na Caminu se mi je zgodilo, da sem se od življenja, ki ga živim odmaknila tako popolnoma, da sem ga lahko pogledala kot zunanja opazovalka. Gledala sem ga, kot da je to življenje nekoga drugega, čisto brezosebno, brez drame, brez navezanosti. Bilo je, kot da sem se odmaknila od table in postala. Počasi se mi je kristalizirala slika tega kaj delam, kako čutim, kakšen svet prijateljev in hobijev sem si ustvarila in kaj lahko napišem na tole tablo, ki jo gledam. Bilo je preprosto in bilo je zelo lepo in spomnila sem se stavka iz svetega pisma: ˝Bog je pogledal kaj je ustvaril in bilo je dobro. Potem je ustvaril…˝. Ne spomnim se zaporedja po katerem je že ˝delal˝ in mislim, da niti ni pomembno. Kar se mi zdi pomembno je, da se je ustavil, pogledal in bil zadovoljen in potem je ustvarjal naprej. Nobene drame, nobenih ciljev, nobenih tole še moram-ov, nobenih milestone-ov. Preprosto je pogledal, bil zadovoljen in je ustvarjal dalje, spet pogledal, bil zadovoljen in ustvarjal dalje. Igram se celo z mislijo, da niti ni rekel, da je dobro, ker saj veste, sodi um, Bog pa mislim da ima ta privilegij, da niti nima uma. Mislim da je ustvaril, pogledal in ustvarjal dalje.
To se mi zdi dobra baza za življenje. Problem je, da se mi ne ustavimo in pogledamo. Ko nam neha bit jasno kaj sploh delamo in smo posledično nezadovoljni, se še bolj fokusiramo na zmedo, ki jo imamo pred nosom, še bolj tiščimo nos v tablo in verjamemo, da če si bomo le dovoljkrat ponovili pravo afirmacijo, se bo pa vse nekako samo od sebe razrešilo. Verjamemo, da če bomo imeli dovolj dober izgovor, je pa to isto kot da smo nekaj dejansko naredili. To delamo kar naprej. Zamujamo in se zgovarjamo na promet, ne napredujemo in se zgovarjamo na slabe učitelje, ne znamo reči ˝nočem s tabo na pijačo˝ in se izgovarjamo na pomanjkanje časa, ne znamo pravočasno poskrbeti zase in se zgovarjamo na slab zdravstven sistem, ki na nas samo služi. Velikokrat mi ljudje tudi rečejo ˝ja samo ti lahko ker nimaš otrok, ker imaš dovolj dopusta, ker…˝ Saj veste katere izgovore uporabljate sami. In, da si ni treba priznati, da imamo zares veliko zmedo, najdemo običajno nekoga drugega, za katerega zgleda, da ima še večjo zmedo in govorimo rajši o njem. Veliko lažje izgleda in veliko lažje na kratek rok tudi je. In ko se najde nekdo, ki gre sam s petimi majhnimi otroci, starimi med dve in 10 let prehodit 900km Camina, rečemo… dopolnite sami zase, ker bo vsak rekel nekaj drugega. Ene vas bodo skrbeli otroci, drugi boste prepričani, da je fotr zmešan, eni boste vedeli, da ima zagotovo dovolj denarja, da si je to lahko privoščil, spet druge bo skrbelo nekaj čisto drugega. On pa, medtem ko mi debatiramo o njem, hodi Camino.
Ko napišem kaj takelega mi potem ljudje rečejo ˝Vesna, ampak kako naj to naredim? Kako naj se odmaknem od življenja? Samo tri alineje prosim, ker nimam časa za več kot to.˝ Moj odgovor je, ni alinej. Včasih se zgodi na videz samo zato ker ste poslali v Univerzum zahtevo in je Univerzum odgovoril IN ste bili pripravljeni slediti. Včasih se zgodi, pa sploh ne opazimo in včasih bi se zgodilo, če bi bili pripravljeni življenje najprej sprejeti in mu aktivno slediti. Včasih se zgodi na svoj način in vse kar moramo narediti mi je, da to prepoznamo. Poglejte svoje življenje, ker morda se vam dogaja prav sedaj. In če se vam ne in če nimate svojih treh alinej za aktivacijo čudežev, potem začnite s tem, da se usedete v miren kot svoje sobe, zaprete oči, najdete tisti del vas, ki je pripravljen poslušati in rečete: ˝pripravljen sem, kaj naj naredim in kdo naj postanem?˝. In potem poslušate, čakate in se zahvaljujete za darove, ki bodo prileteli v vaše življenje. In včasih ti darovi sploh ne izgledajo kot darovi, tako da bodite čuječi ;).