Večkrat, ko se pogovarjamo o kakšnih zanimivih situacijah in naših odzivih nanje mi ljudje rečejo: ˝Jaz se ne grem teh igric˝. Ko jih vprašam katere igrice se potem gredo, večinoma zvem, da se oni sploh ne igrajo igric. Nobenih igric. Drugi ljudje so tisti, ki se igrajo igrice, oni pa so resnični.
Oni, ki mi to govorijo, zelo dobro prepoznajo igrice drugih ljudi. Če bi dobro prisluhnili, bi lahko opazili, da imajo ti isti drugi ljudje o njih enako mnenje, torej mnenje, da se tudi oni igrajo določene igrice, sami pa ne.
Kaj je torej s temi igricami. Kdo jih igra in kaj igramo?
To je vprašanje, ki sem si ga morala nekoč na seminarju postaviti za domačo nalogo. Vprašanje na katerega smo morali odgovoriti se je glasilo: ˝Zamislite si, da je vaše življenje film in igrate vi v njem glavno vlogo. Kakšen je žanr tega filma? Katero vlogo igrate? Kako dobro jo igrate in kaj je ˝theme music˝ tega filma.˝
Najprej smo bili vsi malo zmedeni. Nasmihali smo se drug drugemu in razmišljali kaj za vraga naj naredimo s tem vprašanjem. Nikoli do takrat nas namreč večina ni pomislila na to, da karkoli igramo. Najprej sem si rekla: ˝Hm˝. Res nisem vedela kje naj začnem, saj se je moj um z vso svojo energijo upiral zamisli, da bi nalogo sploh naredila. Jaz se vendar NE igram nobenih igric. In kadar se moj um na ves glas upira idejam in mi skuša pojasniti zakaj so brezvezne in neresnične se jaz pogosto ustavim in se zavem, da je zadaj verjetno nekaj veliko večjega, kot si lahko predstavljam. Če ne bi bilo, moj um ne bi vložil toliko energijo v to, da me prepriča v nasprotno.
Kadar ugotovim, da vlagam veliko energije v uporništvo se po navadi ustavim in podam hipotezo. Hipoteza v mojem svetu je nekaj, kar sploh še ni dokazano, je pa morda možno, čeprav težko verjamem, da bi lahko bilo. In hipoteza v tem primeru je bila, da igram v filmu, ki ga imenujem moje življenje.
Ko sem pogledala žanr sem ugotovila, da gre za pravljico. In čeprav se to morda sliši zelo pravljično, v mojem primeru to niti ni bilo. Igrala sem namreč pepelko. Pepelka je nekdo, ki tiho sedi v prahu in prebira grah. Nobenih realnih zapisov ne obstaja o tem ali je Pepelka čakala, da jo nekdo odkrije ali je pač prebirala grah in se je odkritje zgodilo samo od sebe. Ampak lahko vam povem, da sem jaz čakala, da me nekdo odkrije. Nekoč bodo ljudje vedeli kako dobra sem v resnici, je govoril glasek znotraj mene. In čeprav sta se v meni tepla dva pola, od katerih je eden vedel, da sem boljša od vseh ostalih, drugi pa je vedel, da nisem dovolj dobra za karkoli, sem mirno živela svoje življenje in čakala na odkritje. V nečem pa sem se od Pepelke vseeno razlikovala. Vedela sem namreč, da če bi me kdo v resnici odkril, ne bi bila sposobna živeti v skladu z njegovim odkritjem.
Šest let kasneje sem spet sedela na tem seminarju in spet gledala katero vlogo igram. Na moje veliko presenečenje sem tokrat igrala v filmu v katerem sem igrala paramedika. Ne vem, če je to slovenska beseda, ampak paramedik je tisti, ki se pripelje v rešilcu in vam reši življenje. Vedno je v akciji in vedno pripravljen na karkoli. In če je bila vloga pepelke skrajno neizpolnjujoča, je bila vloga paramedika skrajno izčrpavajoča. Resno sem se lotila opazovanja in kadarkoli sem se zalotila, da jo spet igram, je že samo spoznanje, da igram igrico, raztopilo njeno pomembnost. V tistem trenutku sem dobila priložnost, da spremenim igro, ki jo igram in to mi je dalo veliko svobode. In svoboda je nekaj, kar me v življenju neskončno navdušuje.
Zaradi te navdušenosti sem naredila iz igric, ki jih igram pravi projekt. Začela sem v vsakem trenutku opazovati kaj je igrica. In takoj ko sem jo ˝zalotila pri delu˝ je izgubila pomembnost. To me je zabavalo. Začela sem opazovati igrice drugih. To je še veliko bolj zabavno, ker jih je veliko lažje prepoznati in ker smo nanje veliko manj navezani. Ljudi sem začela spraševati o njihovih igricah. Presenečena sem naletela na veliko rafalov, včasih na bombe in včasih na ˝pa ti si čist zblojena˝ poglede. Malo je bilo tistih, ki so sploh rekli: ˝Hm, zanimivo¨ in še manj tistih, ki so s tem dejansko nekaj naredili.
Kako je z vami? Igrate igrice in če jih ne, kaj bi se zgodilo, če postavite hipotezo, da jih?