Zadnje čase sem veliko razmišljala o zvoku. Začelo se je tako, da sem enkrat, ko sem bila utrujena hodila po Tržaški cesti in opazovala kako zelo me moti hrup prometa, ki drvi mimo mene. Običajno ga skoraj ne opazim, ker pač živim v Ljubljani in sem se nanj tako navadila, da ga zavestno komaj še zaznavam. Tokrat pa se mi je zdel katastrofa. Začela sem razmišljati o zvoku nasploh in ugotovila dve stvari.
Vsa stara ljudstva so imela ceremonije in vsa stara ljudstva so ob ceremonijah uporabljala zvok. Imam občutek, da so vedela zakaj ga uporabljajo, katerega naj uporabijo in kako ga uporabiti, da bo njihovim ljudem najbolj služil. Še celo cerkveni zvonovi so zelo natančno umerjeni, ne samo ta veliki, tudi tisti mali s katerimi vam zvončkljajo med mašo. Zakaj je to pomembno?
Naše telo je vibracija. Vsak atom v vsaki celici vibrira z določeno frekvenco. Pomembno je, da je ta vibracija taka, da podpira harmonijo v telesu. Celice so kot neke vrste skupnost. Če delujejo harmonično, so skupnost, ki živi v miru in če ne … no saj najbrž veste kakšno je vzdušje, če smo vsi med sabo skregani.
Ko pa sem razmišljala o zvoku, mi je prišlo na misel še nekaj zelo pomembnega. In sicer voda. Naše telo sestavlja v veliki meri voda. Več kot polovica nas je voda.
Smešno ne, ampak o sebi res redkokdaj razmišljam kot o vodi. Pa sem tudi to. Veliko mene je voda, veliko krvi, ki hrani moje celice je voda. In če se spomnim poskusov, ki jih je s fotografiranjem kristalov vode delal Masaru Emoto, potem je lahko ta voda čudovite kristalne oblike ali pa postane ob določenih vibracijah amorfno skropucalo. In že če pogledam fotografijo tega amorfnega skropucala mi postane jasno, da je energija, ki jo žarči ta vodni stvor tudi take vrste, da zagotovo ne pomaga mojim celicam do harmonije.
Opazujte danes malo zvoke, ki se pojavljajo okoli vas in ocenite ali spravljajo vaše celice v harmonijo ali jih iz nje mečejo. Večina naših življenj se suče okoli prometa, govorjenje ljudi (včasih ne preveč prijaznega), vlak, ki se pelje mimo, klime, ki skoraj neslišno hrumijo v nakupovalnih centrih … in vsi ti zvoki niso ravno biser harmonije, je res?
Kaj lahko naredim, da bo moja voda lepe kristalne oblike in bodo posledično moje celice, ki v tej vodi plavajo in so z njo prepojene in nahranjene živele v harmoniji?
Ena stvar, ki jo lahko naredim je gojenje pozitivnih emocij. To včasih ni prav lahko. Ko me nekdo razjezi ali užali je namreč zadnja stvar na svetu, ki jo hočem narediti to, da gojim pozitivne emocije. Ja? Pozitivno lahko torej razmišljam takrat, ko pač lahko. In ko ne morem? Takrat mi ostanejo toni, glasba in tišina. In tišina mi tudi ni na voljo kadar sem razkurjena. Ostane mi torej zvok, glasba. Tudi z glasbo je delal Masaru poskuse. Nekatere vrste glasbe vlivajo na našo vodo tako, da jo harmonizirajo in zaradi nje postane spet kristalna in druge iz nje naredijo skropucalo. In promet … poslušala sem ga nekaj časa. Ni podoben glasbi, ki bi me kristalizirala. Spominjal me je na nek res slab dead metal.
Odločila sem se torej, da bom vsak dan poslušala glasbo, ki me harmonizira. Samo toliko, da celicam povrnem možnost, da se organizirajo v harmoniji. Tisti, ki imamo možnost, pa je dobro, da se vsake toliko udeležimo tudi zvočnih kopeli. Na njih se uporabljajo različna kristalna, steklena in kovinska glasbila, ki so umerjena na zelo natančne frekvence. Te frekvence naše celice nahranijo s harmoničnimi toni. Zakaj so zvočne kopeli bolj učinkovite od posnete glasbe? Ko glasbo posnamemo se nekatere frekvence v njej zaradi tehnoloških omejitev porežejo. Glasba ni več celostna. Še vedno jo lahko uporabimo, ne dobimo pa več vseh frekvenc, ki nas hranijo.