Zadnjič se mi je v kopalnici utrnila ena zelo zanimiva in čisto nova misel. Včasih, ko berem knjige drugih avtorjev se sprašujem zakaj so pogosto ravno kopalnice tiste, ki asistirajo pri pomembnih zlomih in mini razsvetljenjih številnih ljudi. No, tudi tokrat je bila kopalnica, moje telo, moj um in najbrž še nekdo, ki je vsemu temu prišepetaval nove ideje.
Začelo se je v bistvu z novico, da ima znanka raka. Take novice pridejo do mene zelo pogosto, ker pač ljudje vedo s čim se ukvarjam. Tako da, včasih se mi zazdi, da imajo itak že vsi raka. Poleg tega sta oba moja dedija umrla za rakom in to takrat, ko to sploh še ni bilo popularno. In to je tudi nekaj, kar je težko kar spregledati. Torej take novice me včasih malo zaskrbijo. Tudi tokrat se je to zgodilo.
Gledala sem se v ogledalo in razmišljala kako se temu scenariju izognit. Priznam, da nimam neke preverjene strategije. Ampak, ko sem se tako gledala v oči, se mi je kar sama izoblikovala misel, da ˝jaz˝ sploh ne bom umrla. Umrlo bo telo. Za mene rak torej sploh ne bo konec nečesa, samo prehod v drugo stanje. In če gre verjeti tistim, ki so bili klinično mrtvi, to kar nas čaka, ko se znebimo telesa sploh ni tako zelo slabo. Torej, kdo je tule na slabšem, če dobim raka in umrem, telo ali tisti del mene, ki ostane, ko se znebim telesa? (Bom ˝temu˝ od tu naprej rekla kar jaz.) Samo in izključno telo je na slabšem. In če je temu tako, potem naj telo poskrbi za to, da bo zdravo. Če seveda hoče živeti.
In tako je prišlo do tegale pogovora: ˝Drago telo, takole je. Jaz sem itak tule samo začasno. Če ˝umrem˝ lahko grem po drugo telo in pridem nazaj. Vem da lahko funkcioniraš dobro. Vem da to znaš. Vem tudi da doslej še nisi pokazal kaj vse je možno. Zdej je čas, da se izkažeš. Tole je moja obljuba: ´Poslušala bom kaj potrebuješ za to, da se razcvetiš in da dobro deluješ do katerekoli starosti si boš izbral. Vse ostalo je na tebi. Če dobiš raka ali kako drugo smrtno bolezen, te ne bom reševala. Dobiš raka … umreš. To je moja obljuba. Nobene kemoterapije, celo nobenega alternativnega zdravljenja. Mojo podporo imaš dokler si se pripravljeno potruditi tudi samo zase. Noben froc nisi za katerega bi morala skrbeti in ki bi se imel pri svojih letih pravico metati po tleh in se vlačiti naokoli in tako zahtevati svojo pozornost. Sproti mi sporočaj kaj potrebuješ in jaz ti bom to po svojih najboljših močeh skušala tudi zagotoviti.´˝
In čeprav se sliši precej kruto je bil občutek v telesu božanski. Telo si je oddahnilo, tako kot si oddahne pubertetnik, če starši končno skapirajo, da je odrasel. Celotna obljuba je res prišla iz mojih globin in je bila izraz čiste moči. V njej ni bilo nobenega tarnanja, samo obljuba iz katere odseva zaupanje telesu, da to zmore. Naša telesa so zdizajnirana tako, da to zmorejo. Lepo skrbim zanj in če to ni dovolj bom šla po novega. Takega z malo lepšimi nogami in odpornega na gluten, da bom lahko jedla bureke. Bureke dandanes namreč res znajo narediti vrhunske. Torej, v resnici ˝jaz˝ lahko samo profitiram ;).
Presenetilo me je, da je telo od sreče kar poskočilo. Kot nekakšna iniciacija je bila zanj tale moja obljuba. Kot da sem otroku, ki mu doslej nisem zares zaupala rekla: ˝Zaupam ti, pojdi v življenje in živi tako kot najboljše znaš. Imaš moj blagoslov. Če kaj potrebuješ povej sproti˝.
Kako drugače je to kot pa redni preventivni pregledi, na katerih ves čas opazujem kdaj bo telo podivjalo in začelo delati nekaj popolnoma neumnega, kar me lahko ubije in je treba takoj odstraniti. Ne vem kako je z vami, mojemu telesu niso bili všeč. In ja, če se odloči sem pripravljena umreti in iti dalje. Če vi to niste, potem morda preventivni pregledi za vas niso tako nora ideja ;)
.