Pred nekaj tedni sem poslušala ginekologa, ki je razlagal, da ženske, ki trpijo za PMS-jem, trpijo tudi za simptomi mene. Velja pa tudi obratno, ženske, ki z lahkoto prenašajo PMS, običajno tudi ne ˝napadajo˝ simptomi ob prehodu v meno. Misel se mi je zataknila v glavi. Se vam to kdaj zgodi? Meni se večkrat kakšna zatakne in potem kroži naokrog po glavi in se mota dokler se nekaj iz nje ne izmota. In ker še nisem v meni je ne morem sama proučevati in sem lahko samo upala, da ne bo tam obtičala naslednjih 10 let. Pa ni.
Lahko namreč proučujem PMS. Napade me približno 2x letno. Običajno takrat, ko preko meseca slabo poskrbim zase. In ko rečem slabo, mislim s tem tako fizično počutje in to kolikokrat sem šla preko meje svojega telesa, kot tudi psihično počutje. Eno ali drugo je lahko sprožilec za PMS. Včasih smo rekli ˝ko ima hudič mlade jih ima veliko˝ in seveda velja to tudi za težke mesece in PMS. Ko imam res naporen mesec, me napade še ta ˝vrag˝.
Tako je bilo tudi ta mesec. Včeraj sem se zbudila zgodaj in bila cel dan tako sitna, da sem sama sebe komaj prenašala. Če bi se dalo, bi se ločila; od sebe seveda. Pa se je od sebe skrajno težko ločiti, zato mi ni preostalo drugega, kot da vztrajam. Najrajši bi se najedla preko mere in potem zapovrh pojedla še eno čokolado in burek. Najrajši bi se cel dan valjala v mizeriji in nekje znotraj mene bi en delček v tej mizeriji skrajno užival in trpel istočasno. Vam je znano?
Ampak, ker sem imela tole misel o simptomih PMS-ja in méne zataknjeno v glavi, sem se odrekla prenažiranju in tudi temu, da se brezsramno valjam v mizeriji in šla pogledat kaj mi moja slaba volja pripoveduje. Zanimalo me je kaj je zadaj. Kdo v resnici govori iz mene? Ker resnici na ljubo, če je bil svet še včeraj čisto v redu, potem se najverjetneje čez noč ni tako drastično spremenil. Šla sem na sprehod in gledala navznoter. ˝Kdo živi v meni danes?˝ je bilo moje glavno vprašanje. ˝Kdo je ta, ki trpi?˝
In bolj kot sem opazovala, bolj je bilo jasno, da je znotraj mene mali otrok. Čisto majčken, tak ki še ne zna govoriti in tudi kaj prida komunicirati ne razen da joka in stoka in ne ve kaj bi sam s sabo. Nerazumljen, nebogljen, brezmočen, utrujen in neslišan. Vau. Prav neverjetno se mi je zdelo kako resnični so bili občutki in kako z lahkoto sem jih povezala s počutjem malega dojenčka. Potem sem se spomnila, da mi je že nekaj žensk, ki so se zavestno ukvarjale s svojim ciklom reklo, da so opazile, da je vsakič ko so pri prehodu v meno dobile vročinske oblive, zadaj nekaj nerazrešenega. Kot da bi jih oblivi opozarjali na nekaj, kar morajo še razčistiti, pozdraviti. In to mi je dalo misliti. Kaj pa, če je PMS točno to? Nekaj nerazrešenega kar prihaja na plan in upa, da bom dovolj modra, da bom ta delček ranjene sebe pozdravila?
Usedla sem se v gozdu pod drevo in zaprla oči. Pogledala sem malega dojenčka in mu najprej zapela nežno pesnico. Ne zato, da bi ga potolažila, samo zato, da mu pokažem da sem tukaj in da ga vidim. Poslušala sem ga in skušala ugotoviti kaj rabi in zakaj je v stiski. Pocartala sem ga in mu pela. In počasi se je pomiril.
Zelo bom vesela, če lahko tiste, ki vas PMS redno obiskuje malo počekirate kaj je v ozadju iritacije pri vas. Če ugotovimo kaj PMS v resnici je, morda najdemo načine kako ga uporabiti za samozdravljenje. Morda je to samo darilo, ki je dano ženskam zato, da se lahko zdravimo sproti in počasi stopamo proti modrosti. Svoja opažanja mi lahko pošljete na mail akademijazivljenja@gmail.com. Hvala
PMS
Kar nekaj v meni bi tarnalo ...
in skrbelo ...
in trpelo ...
Kar nekaj v meni išče neznane vzroke za reči,
ki se po večini niti zgodile niso.
Kar nekaj v meni hoče trpeti
in hoče biti žrtev
in hoče ...
Hoče celo plitko dihati.
Tako se namreč lažje počuti slabo.
Pogledam okoli sebe in vidim,
da je svet prav takšen kot včeraj,
ko sem ga imela rada in sem se z njim igrala.
Pogledam vase in vidim ...
Iritacijo, žalost, vsenarobnost.
Pogledam globlje in vidim majhnega otroka, ki joče. Nerazumljen, neslišan, nesprejet.
Vzamem ga v naročje in ga imam preprosto rada. Zapojem mu ajatutajo. Ne zato, da ga pomirim. Ne zato, da ga utišam. Preprosto zato, da sliši glasbo in da ve, da je ob njem nekdo, ki ga ima rad tudi ko tarna in joče. Nekdo, ki ga ima rad ko ni v najboljši koži.
Nekdo, ki ga ima preprosto rad takšnega, kot je.