JA AMPAK!

April 23, 2018

 

Včasih razmišljam kaj je tisto, kar me najbolj drži nazaj v življenju in ker je vedno lažje stvari videti prid drugih sem zadnje čase opazovala ali obstaja kaj takega, kar bi bilo lahko skupno skoraj vsem. Nekaj, kar se pojavlja tako pogosto, da bi skoraj zagotovo našla tudi pri sebi, če bi se le potrudila pogledati.

 

Prejšnji teden se mi je vse sestavilo. S prijateljem sva imela pogovor o njegovi službi. Gre za čisto klasično zgodbo tisočerih ljudi današnjega časa in sistema. Ima varno službo v kateri ima občutek, da zapravlja čas. Veliko svojega časa. Rad bi nekaj drugega. Se sliši znano?
V enournem pogovoru, ko sva razmišljala kaj bi bilo možno in kaj bi lahko in kaj bi šlo in kaj že je in še mnogo drugega, je vsaj 1000 krat izgovoril ˝ja, ampak˝. Karkoli sem predlagala jaz ali je razlagal, da je razmišljal on … vedno je bil posredi ˝ja ampak˝. Kot kak mali froc, ki se drži mame za krilo in teži do onemoglosti.

 

Problem, ki ga vidim pri veliko ljudeh v tej situaciji je taisti problem zaradi katerega sem sama začela živeti svoje sanje šele konec 30ih. Varnost, ki jo zagotavlja redna služba bi imela IN delala to kar si želim IN brez prehodnega obdobja, kar zgodilo bi se. In ko se ne … sem gljivila dalje v rednih službah, delala stvari za denar in prihajala domov preveč utrujena in brezvoljna, da bi se mi sploh dalo narediti še kaj v zvezi s svojimi sanjami. Na srečo se je počasi čisto vse v meni uprlo in sem obležala. Takrat glede tega nisem bila preveč srečna, danes pa vem, da sem tako trmasto bitje, da bi brez te bolezni nikakor ne stopila na svojo pot. Kar nekako pospravila sem ja ampake in se sprijaznila s skorjicami suhega kruha, ki včasih pridejo zraven s spremembami. In, odvisno od tega kaj počnete, morda niti ne bodo prišle. Morda se vam bo odprlo samo od sebe. Morda …

 

Ja ampak jaz imam otroke in kredit in na dopust smo se dogovorili, da gremo letos na Maldive in … Vsak ima svoje razloge za ja ampake. Eni zgledajo bolj upravičeni in drugi manj. Ampak, ˝ja ampak˝ je ˝ja ampak˝ in vas ustavlja. Kaže na nekaj v kar smo vzgojeni – namreč gledati probleme in to kar ne funkcionira, namesto da bi gledali to kar je možno. Ne pravim, da bi se vse sestavilo v enem dnevu. Ampak v petih letih? In ali bi bilo ok, če bi čez pet let delali točno to kar si želite in je pred vami še 30 let te prihodnosti? Večina bo rekla ja. In če ste med njimi, tole je moj predlog: Indijci!

 

Kaki Indijci? Če ste kdaj potovali po Indiji, potem veste, da najdejo Indijci za vsak problem vsaj 12 rešitev. Vsaj za 10 se na koncu izkaže, da ne delujejo, ena je tak tak, ampak ena pa običajno deluje. Vsaj dokler ne najdejo boljše. In tako sistem, ki po nobeni logiki pri tisti njihovi gužvi in nabitosti z energijo in kaosu ne bi smel funkcionirat, funkcionira.

 

Ta sistem sem že večkrat probala in kot ozdravljeni perfekcionistki je vsakič znova nenavaden, ampak vsakič se tudi pokaže da deluje, zato priporočam, da ga preizkusite. Če imate seveda dovolj poln kufer vsega, da ste pripravljeni preizkusiti nekaj čisto novega.

 

Ko se pojavi problem se spremenite v Indijca. Kako boste to naredili si lahko zamislite sami ;). Na kratko si povejte kaj je problem (oziroma to bo najverjetneje itak naredil vaš um sam od sebe). Potem se izogibajte temu, da bi si problem ponavljali (to namreč delamo). Vsakič, ko se vam v umu pojavi misel na ta problem si recite: ˝Kaj je problem že vem. Zanima me kaj je rešitev˝. Niste prvi, ki se ukvarja s tem problemom, veste. Rešitve že obstajajo, samo vi ste bili večino časa usmerjeni na problem in na iskanje razlogov zakaj se ga ne da rešit, da bi te rešitve sploh iskale pot do vas. Skušajte ostati v vzdušju rešitve. Me zanima kaj bi to lahko bilo? In bodite kot otroci, navdušeni in prepričani, da rešitev pride. Ostanite čim več časa v tem vzdušju in počasi bo morda iz Indije v vašo sosesko prineslo kakšno izmed rešitev. Takrat jo zgrabite, tudi če ni popolna. Jo boste že s časom izpopolnili.

 

Začnite en korak naenkrat in ne pozabite modrosti, da se velikih projektov ne da zares premislit. Glavno je da vidiš dva koraka vnaprej in že lahko greš. Ko pridejo izzivi jih rešiš na licu mesta. Če pogledam nazaj, ne bi naredila niti ene velike stvari, ki sem jo, če bi jo zares premislila ali če bi vedela kaj vse me čaka. Zato pa … ja ampake na podstreho in se gremo igrat Indijce ;). Pa prijetno raziskovanje <3

 

Več podobnih zapisov lahko najdete na blogu Akademije za harmonijo življenja: https://www.akademijazivljenja.si/blog

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Featured Posts

Knjiga ˝Rdeča zarja˝ že na voljo v predprodaji po znižani ceni

May 12, 2017

1/2
Please reload

Recent Posts

May 29, 2019

August 25, 2018

July 10, 2018

Please reload

Search By Tags
Please reload

Follow Us
  • Facebook Classic
  • Twitter Classic
  • Google Classic

​© 2017 by Akademija za harmonijo življenja

Svetovanja in vse metode, ki jih ponuja Akademija za harmonijo življenja ali ki so predstavljene na spletni strani ne nadomeščajo strokovnih medicinskih uslug, uslug psihiatra ali drugega primernega svetovalca z licenco. Namen znanj obravnavanih na spletni strani, srečanj in delavnic ni, da bi diagnosticirali ali nadomestili medicinska, psihološka ali svetovalna zdravljenja ali terapije. Namenjene so kot preventiva in pomoč pri vzpostavljanju harmonije v vaših telesih.

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now