Danes zjutraj sem po fb voščila stari znanki za rojstni dan. Nazaj sem dobila vprašanje. ˝Kako si? Gre vse po planu?˝ Ko sem že hotela odgovoriti ˝Vse po planu˝, sem se ustavila in malo razmislila. Vprašanje, ki se mi je postavilo je bilo: ˝Po katerem planu?˝. Moj um je obmolknil. Ni vedel kaj naj reče. Taki trenutki so zelo dragoceni. Moj um napreč zelo redko obmolkne. Če bi rade videle, kako to zgleda, si lahko v mislih postavite vprašanje: ˝Kaj bi se zgodilo, če si priznam, da sem čudovita?˝. Skoraj garantiram vam, da se bo vaš um za trenutek umaknil, da razmisli kako bi po tridesetih (ali kolikor-koli ste že stare) letih nenehne kritike odgovoril na to zapleteno in povsem ˝nelogično˝ vprašanje. Takrat lahko za trenutek izkusite nekaj, kar se v angleščini imenuje ˝mind freez˝ (zamrznitev uma).
No, ta ista zamrznitev se je zgodila ob vprašanju, po katerem planu mi teče življenje. Že pred leti sem srečna ugotovila, da planiranje zame ne deluje ravno. V resnici sploh ne deluje. Če dobro premislim me frustrira in izpolnjevanje planov, predvsem pa gledanje tega, da ne samo, da jih nisem izpolnila, ampak se sploh več ne spomnim kaj je že bilo tisto kar sem splanirala, me je vedno znova iztirilo. En tak primer so novoletne resolucije. Vsak december me je kolektivna zavest prepričala, da je dobra ideja, da si naredim plane za naslednje leto. Ko so ti že nekje sredi januarja propadli, večinoma zato, ker sem pozabila kaj sem splanirala, so mi rekli, da je mogoče to predolgo obdobje. Potem sem nekaj časa delala dvotedenske plane oz. imenovala sem jih fokuse, ker planiranje meni osebno res ni privlačna beseda. Ko sem po dveh tednih preverila koliko od tega fokusa se je uresničilo, sem ugotovila, da se dejansko skoraj ne spomnim kaj sem si dala v fokus. Dolgo sem se zaradi tega obtoževala in zdelo se mi je, da mora biti z mano nekaj narobe. Ko si 14 dni ne zapomniš kaj bi rad … no res čudno ne?
Potem sta se zgodili dve odrešilni stvari.
Prve je bila DISC test, ki je pokazal, da je brez veze, da si delam plane, ker sem ena tistih, ki se jih ne drži. Oddahnila sem si. Nisem kriva jaz, kriv je moj ustroj ;). To mi je dalo svobodo, da neham planirati. In takrat je začelo življenje malo bolj prosto teči skozme. Stvari so se začele odvijati hitreje in z manj napora. Ker tudi evalvacij nisem delala (dejansko jih težko delaš, če nimaš referenčne točke, ki si jo dobil s planiranjem), je bilo moje življenje kar prijetno. In še je.
Druga odrešilna bilka je bila okrogla miza ˝Vešče, modre ženske˝v Krškem na kateri je Polona Sepe govorila o ženskem in moškem načinu delovanja. Tole je rekla: ˝Moški in ženske vodimo na zelo drugačen način in fino je, če se ženska nauči tega vodenja v skladu s svojo lastno notranjo naravo, ne pa, da poskuša biti kot moški. Moški vodi tako, da si zastavi cilj in vse korake do tega cilja in potem funkcionira po tem načrtu. Ženka pa ima v glavi neko končno vizijo, in še ta ji ni čisto jasna, ampak samo ve, v katero smer gre. Potem deluje v skladu z notranjim občutkom od enega koraka do drugega. In to je bistvena razlika in tako ustvarjamo ženske, moški pa na drugačen način. Problem je, če ženska misli, da je z njo nekaj narobe, če tako funkcionira. In potem se silimo imeti načrt v desetih korakih, pa do leta 2018 bom to in potem bom ...˝
To mi je razjasnilo še zadnje vprašaje povezane s tem zakaj mi je bilo planiranje tako silno nenapisano na kožo. Oddahnila sem si še malo bolj globoko. Nič ni narobe z mano. Ženska sem. Juhu. Vrgla sem se v ta na novo odkrit star način delovanja. Tokrat sem odvrgla samokritiko in samo sprejela, da to v resnici zelo dobro deluje zame. In, viš ga vraga, moje zadovoljstvo se je povečalo in moja produktivnost se ni zmanjšala. Frustracija je padla in rezultati (karkoli že to v resnici pomeni) so prav luškani. Bi lahko s planiranjem in usmerjeno akcijo dosegla več? Bi prodala več knjig, delavnic … Morda, ampak povem vam, da mi je figo mar. Tole plutje po reki življenja mi je super všeč. Zadovoljna sem in ni se mi treba kar naprej nekaj matrat, borit, disciplinirat in potem kritizirat.
Nekatere boste morda mislile, da je zgoraj opisan način enak kot poslušanje sebe. Rada bi opozorila na eno zanko. Ko poslušamo sebe, se lahko zelo pogosto zgodi, da poslušamo svoje strahove in omejitve, ki nam jih je tekom odraščanja vbila v glavo naša dobro misleča okolica. Če se poslušate in se nikamor ne premaknete, je zelo verjetno, da poslušate prav to dvoje, torej strahove in omejitve. In to ni to o čemer govorim. Govorim o tem, da najdem smer v katero si želim pluti in ki me sama kliče (beseda poklic, ko so jo ustvarili, je izhajala iz tega klica, tega da nas nekaj nagovori, pokliče) in potem plujem, sproti ugotavljam kako je treba prilagoditi smer in gledam kaj je že tukaj, kaj je prisotno, kaj me polni in kaj me navdaja s ponosom in mi daje energijo. Moja naloga je, da ostanem v toku. Takrat se mi stvari odvijajo same od sebe. Ugotovila sem, da ko nisem v toku postanejo težke. Takrat me prime, da bi trdo delala in vseeno naredila ali dobila to kar sem si zastavila. Tako sem naučena. Ampak s tem samo porabim še več energije za plavanje proti toku. Če se ustavim in pogledam kako priti spet v tok, pa me tok nese in znotraj tega lahko kreiram in energijo ki jo dobim je večja kot tista, ki jo vložim.
Več podobnih razmišljanj najdete na blogu akademijazivljenja.si