Zagotovo ste že slišali za Mayo. Morda ne za besedo samo, ampak zagotovo vas je kdaj že oplazil stavek, da je vse iluzija, ne? Meni se je zgodilo kakih 20 let nazaj in od takrat naprej razmišljam kaj za vraga naredit s to Mayo. Pretvarjat se da ne obstaja nima smisla, ker potem postane življenje silno resno in nič kaj privlačno. Kam jo torej uvrstit, sem se spraševala. Tako v praksi mislim, ne v predalčku za odzemljeno filozofiranje v moji glavi, tam že ima mesto.
Potem sem brala knjigo o izničenju faktorja karme in se najprej navdušila nad absolutno svobodo, ki jo avtor opisuje, potem sem se razjezila nad njo in na koncu zaključila, da ni zame. Pa vendar, saj veste kako je, ko začne seme rasti, še posebej če je to plevel, kaka regačica na primer. Nemogoče jo je ustavit. Ne glede na to kaj delaš. Ona se ne sekira. Piš me v uh raste naprej. Tako je bilo tudi s to absolutno svobodo brez karmičnih vezi. Kar ne znebim se je. Zato sem morala tudi spet malo bolj premisliti Mayo in to kako jo uvrstiti v svoje življenje. Ste kdaj razmišljali kako jo prenesti v prakso?
Jaz sem, to vam lahko zagotovim. In kot veliko drugih možnih odgovorov je tudi ta prišel od otrok. Zadnjič sem jih gledala pri igri in se spomnila kako je bilo, ko sem bila majhna. Se spomnite, ko smo se igrali zdravnike in bolnike? Ko smo se igrali, smo bili čisto zares zdravnik ali bolnik. In če si bil bolan si se zvijal, jamral, se držal za zlomljene ude in vse ostalo, kar ti je padlo na pamet in se pritiče za tisto bolezen. In ko si bil zdravnik, si si nadal resen videz, se držal vzravnano in z avtoriteto govoril ubogemu bolniku kaj mora narediti, da bo spet zdrav. Potem si napisal recept in ga poslal domov. Moja stara mama je imela domače vino in včasih smo predpisali požirek tega, če nam je seveda uspelo na skrivaj v žep spraviti ključ od ˝kivdra˝ kjer ga je shranjevala. Vse za zdravje! Če si zdravnik se moraš poslužiti vseh trikov, da pacienti najhitreje ozdravijo.
Ko smo se torej igrali je šlo zares. Smrtno resno smo vzeli svoje vloge. Včasih se je kdo vmes zbunil ali pa smo naredili kratek ˝time out˝, da smo se pogovorili kakšne pomembne podrobnosti, katerih pred igro nismo dorekli. Poglejte enkrat otroke. Nekdo ni zadovoljen in reče: ¨OK, stop. To ni dovoljeno!˝ in potem se pogovorijo, včasih malo kričijo, vsake toliko kdo odstopi od igre … in ko se vsi spet strinjajo, teče celotna zgodba dalje.
Tako nekako je najbrž tudi z Mayo, le da mi večinoma pozabimo, da je igra. Mi se gremo, da je vse ves čas čisto zares. Ni prekinitev, v katerih bi si razčistili pomembne podrobnosti in ni zavedanja da je vse skupaj igra, pa čeprav zelo resna igra. Tako kot, ko sanjam mislim da je vse res in se potem zbudim in si oddahnem.
Če poskusite enkrat en dan preživeti na tak način kot ste se včasih igrali zdravnike boste videli kako se boste zabavali. Igrajte zares, ne blefirat, vendar se tudi zavedajte, da se igrate igrico imenovano življenje. Zakaj pravim ne blefirat? Ni isto, če veš da blefiraš. Vedeti moraš da gre zares, ampak tudi da je igra.
Prav tako ne nehat igrat. Velikokrat ljdue tako odreagiramo. Rečemo, če je vse skupaj privid naj gre nekam in nehamo igrat. Ne! Igrat moramo, samo z zavedanjem, da je igra, da je privid, da je Maya. Posledice? Seveda posledice so, v končni fazi baje tule na Zemlji vladajo določeni zakoni. Sicer se glede njih niti znanost popolnoma ne strinja, ampak nič ne de, tu so in dobro je da jih upoštevamo. Tako kot ni dobro pacientu dati več kot požirek vina, če se igraš zdravnike čisto pod streho na kozolcu na katerem ni stopnic, da pride spet dol, tako je tudi v življenju dobro pogledati kaj se ti splača na dolgi rok, da ne boš na koncu res potreboval zdravnika ;).
Kako živite vi Mayo v praksi? Podelite svoje izkušnje, da še ostale sprobamo ;)
Vir fotografije: http://www.radhakrishnatemple.net