Pravkar sem prišla iz tango festivala, zato bom malo pisala o tangu. In o tem kaj sem spoznala o sebi in odnosih skozi nekaj tako lepega in tako zelo zategnjenega kot je tango. Tanga ne plešejo povprečni ljudje. Tango plešejo tisti, ki hočejo trdo delati ali pa sami sebe zajebavati. Plešejo ga tudi tisti, ki radi vsake toliko skočijo v nebesa. Ali pa tisti, ki si upajo sebe spoznavati v svojih globinah. Lahko si torej predstavljate, da so na mednarodnem tango festivalu na voljo vse izkušnje, ki si jih lahko zamislite in še kakšna več.
Pred leti sem že pisala o tem, kako zelo lahko je biti frajer v življenju, ki smo si ga zastavili in ki nam omogoča, da se počutimo dobro. Obkrožimo se z ljudmi, ki nas podpirajo in nam povedo, da so tisti ki nas šimfajo v hudi zmoti. Z leti se izpopolnimo v poklicu, zato smo lahko suvereni in nas sodelavci gledajo s spoštovanjem. Imamo torej določen status in to nam daje občutek lažne samozavesti. Imamo tudi ograjeno igrišče na katerem se lahko igramo in zelo moramo paziti, da ne prestopimo ograje.
Ampak kaj se zgodi, ko pridemo v okolje, kjer je 500 ljudi v naših očeh boljših kot mi. Kaj se zgodi, ko pridemo iz okolja, kjer je pomembno kdo si kot bitje, v svet kjer je pomembno kako zgledaš, kakšno tehniko imaš, s kom se družiš in koliko si všečen? Kaj se zgodi, ko nihče ne prepozna tvoje ˝resnične˝ vrednosti? Večinoma se nam sesuje ego in potem gremo od tu naprej tja kamor smo pač navajeni iti. Včasih v žrtev, včasih v fuck off, včasih v dokazovanje, včasih v … (dopolnite sami zase).
O vsem tem sem že pisala in takrat sem rekla, da je dobro vsake toliko malo skočit na neznan teren kjer je okolje silno nepodporno. Da vidiš kje si s svojim zavedanjem samega sebe v resnici. In tango … tango je odličen teren za vajo zavedanja tega kje si sam s sabo v resnici. Priporočam za vse, ki si želite malo ukvarjati s svojim egom.
Letos želim pisati o nečem popolnoma drugačnem. Tudi ima vezo s samozavedanjem, vendar je na drugi strani spektra kot ego kreš. Tokrat bi rada nekaj povedala o tem kako te lahko moški pelje v nebesa, ko bi te lahko odvrgel na odpadu. Govorila bom samo o res dobrih plesalcih, ki so nad mojim nivojem. Toliko nad mojim nivojem, da mi ni jasno zakaj bi sploh plesali z mano.
Kako izgleda, ko je plesalec zares dober tanger in mi da jasno vedeti, da sem gnoj, sem imela tu in tam priložnost izkušati zadnjih pet let in verjamem, da jo je imelo priložnost izkušati večina tanger, ki so šele začele plesati tango (beri prvih nekaj let). Verjamem pa, da je imelo v življenju priložnost to izkusiti tudi večina vas. Nekatere v službi, nekatere v šoli in na faksu, nekatere imate priložnost za takšno vajo kar doma s svojimi partnerji, starši ali otroci. Ni prijetno, je pa lahko zelo koristno, če se odločimo pogledati v ogledalo naše lastne samopodobe in s tem nekaj narediti.
Kako zgleda, ko je plesalec zares dober, torej visoko nad tvojim nivojem in ti da jasno vedeti, da si princeska … tudi tukaj ima najbrž vsaka že kakšno osebno izkušnjo. Načeloma se ne zgodi tako zelo pogosto. Meni se je tokrat drugi dan festivala okoli dveh zjutraj. K meni je pristopil moški, ki ga nisem še nikoli videla in me povabil na plesišče. Igral je zelo, zelo hiter valček. Sprejela sem povabilo in v glavi se mi je pojavila misel: ˝boljše, da veš kaj delaš, ker drugače bo tole eno samo trpljenje˝. Plesati hitro in v gužvi kakršna vlada na festivalu je namreč … no, težko pač. Ne da je tale Italijan vedel kaj dela. On je VEDEL kaj dela. Pri prvem koraku mi je postalo jasno, da plešem, kot bi rekel Robert Hönn, s poršejem. V resnici ni bilo pomembno kako plešem jaz, ker je bilo vse skupaj tako zelo dobro odvodeno, da jaz sploh nisem bila potrebna. Lahko sem se sprostila in samo uživala. Ustvarjen je bil varen prostor v katerem se mi, kljub temu, da imam v svojem objemu nekoga, ki zelo presega moje sposobnosti, ni bilo treba dokazovati. On je vedel, da lahko izvabi iz mene karkoli hoče in je istočasno spoštoval moje meje. Dal mi je občutek, da sem čudovita. Dal mi je občutek, da obvladam. Dal mi je občutek, da se mi ni treba truditi, ker je on tako dober, da bo že poskrbel da bo fino. In v tem prostoru, ki ga je ustvaril, sem lahko postala dvakrat tako dobra plesalka kot sem običajno. Lahko sem dala več kot sem verjela, da sploh imam. Lahko sem bila kraljica. Lahko sem se spomnila kdo sem v resnici.
In včasih je pomembno, da nas nekdo spomni.
Po tandi sem se usedla in samo sedela. Sedela z občutkom, da je vse kar sem doživela preprosto drug del spektra na katerega sem običajno navajena. Sedela z občutkom vrednosti in lepote. Samo sedela sem … in se spominjala. V sebi sem odklenila možnost, da se tako počutim tudi ko na drugi strani ni moškega, ki bi mi dal potrditev in ustvaril varen prostor. Če ne bi ta vrednost že bila v meni, je ne bi mogla začutiti.
Potem sem bila pripravljena, da jo dam naprej. Bila sem pripravljena, da plešem kot kraljica in dam moškim na drugi strani priložnost, da začutijo svojo kraljevskost. Če želijo.
Pet let tanga je bilo potrebnega, da sem jo našla sama. Hvala Ricardo za ta vpogled.