Vsake toliko zaide v mojo glavo misel, ki je nisem vajena. Bog ve od kod se priklati. Najbrž jo nepričakovano zajame tok ostalih misli, ki se redno zlivajo proti meni.
Tako sem na večer menstrualnega počivanja legla, se udobno namestila in v glavi zaslišala glasek, ki je rekel: ˝Prosim za preroške sanje˝. Sanjam ne posvečam prav veliko pozornosti in redko jih sploh opazim ali si jih zapomnim. Presenečena sem obstala. ˝Preroške sanje? OK, pa naj bo.˝ Itak nisem pričakoval kaj dosti. Vendar pa, tako kot me občasno preseneti kakšna misel, me občasno presenetijo tudi kakšne sanje.
V teh sanjah sem bila globoko pod morjem. Zmanjkovalo mi je zraka, zato sem začela razmišljati kako naj se rešim in v tem razmišljanju sem se spomnila, da sem bila v zadnjem času v sanjah večkrat v tej situaciji. Globoko pod vodo, brez zraka, prisiljena ˝vdihniti˝. Vsakič, ko sem v prejšnjih sanjah vdihnila, sem presenečena ugotovila, da lahko pod vodo čisto normalno diham. Poskusim tokrat in ugotovim, da voda ni nobena ovira. Vdihnem in se razgledam. Opazim človeka, ki se utaplja. Vem da je Simon. Prihitim mu na pomoč, zgrabim njegovo telo in to povzroči, da se potopiva čisto do dna. Dno je tako spolzko, da se mi nikakor ne uspe odriniti. Kot da bi nekdo položil črno folijo, ki bi jo nato prerasle alge. Skrbi me ali bo Simon zdržal brez zraka. Ko se končno odženem proti gladini opazim, da naju od zunaj opazuje še nekdo. Ko dam pozornost nanj ugotovim, da v bistvu opazujem sama sebe, medtem ko rešujem Simona. Dam pozornost na Simona in ugotovim, da sem tudi to jaz. V resnici sem se istočasno utapljala, reševala in opazovala.
Ko se zbudim pomislim, da je tole prav tipično za obdobje menstruacije, ko stvari niso linearne in ko moj um toliko popusti, da lahko pridejo do mene drugačni uvidi.
Mesec dni kasneje, me starejši moški, v začasni vlogi mojega šefa, v fazi PMS-ja, ki se pojavi kadar nisem pripravljena prisluhniti sebi in se nekaj dni pred krvavitvijo obrniti globoko, razjezi tako, da bi ga lahko ubila in sploh ne bi imela slabe vesti. Prisežem. Besna delam dalje. Spomnim se sanj in poskusim tehniko.
Ločim to, kar mislim, da sem, na dva dela. Del, ki je jezen in v neugodnih situacijah trpi, mi je itak dobro znan od prej. Skušam najti del, ki rešuje situacijo. Zasačim ga na delu. Mrzlično išče rešitve. Nekatere so vezane na to kako lahko kaznujem moškega, ki je v poziciji moči in jo zlorablja v času, ko se ženska počuti najbolj ranljivo. Nekatere so vezane na to, kako poskrbeti zase, ko se tale kalvarija konča. Nekatere so vezane na to, kako izraziti hvaležnost tistim ljudem, ki me v času, ko sem ranljiva podpirajo. Tukaj se precej dogaja. Ni sicer toliko trpljenja kot v vlogi žrtve, je pa ogromno akcije.
Nasmehnem se in pomislim, da sem morda večkrat utrujena ravno zato, ker preživljam čas s temle delom, ki toliko dela.
Potem poiščem tretji del mene. Sploh ni težko. Opazujem jezno Vesno s povešeno faco, kako uporniško dela naprej. V njej vulkan. Zdi se mi zanimivo opazovati. Če ne bi želela, da tip ve, da sem besna ko hudič, bi se skoraj nasmehnila. Vztrajam v resnobnosti vendar vem, da je igra, ki jo igra samo en del mene. Oddahnem si in se odpočijem. Igra teče dalje, vendar ni več pomembna. Samo igra je in jaz se lahko odločim kateri del bom poslušala. S tem pride neke vrste odrešitev. Ostanem opazovalka. Tam je največ miru, tam je skoraj zabavno.
Hvaležna sem za tele nore menstrualne sanje in za to, da imam sedaj priložnost živeti v treh vlogah istočasno. Nekaj kar je bilo prej avtomatsko in združeno, se je sedaj razdružilo in mi dalo svobodo, da sem kar izberem. Imaš morda tudi ti podobno izkušnjo?